git clone --bare projektich projektich.git
scp projektich.git nekdo@odnekogaserver.com:/home/nekdo/

git clone nekdo@odnekogaserver:/home/nekdo/projektich.git mojklonprojekticha
cd mojklonprojekticha
git push
git pull

zadnje čase se na gosto posvečam sanjanju. v ta namen sem dobesedno prenehal z dnevnimi sanjarjenji s pineli.

zdaj doživljam tako žive sanje, da se jih z resničnostjo težko primerja. barve, vonjave, dotik. vse je.

takšno kot tukaj in še več in več. nič manj resno, nič manj otipljivo.

nekaj dni nazaj me je ustrelil živčen vojak, ko sem šel mimo ograje od njegove vojašnice. tik preden je to storil, sem ga pogledal v oči in le za tren pomislil: kaj pa, če me ta gumpec zdaj kar ustreli, to ne bi bilo lepo.

bam. zvok, ki pride potem je zamolkel, podvoden, globok. da ti vedeti, da slišiš kri, ki počasi neha teči. sliši se nekako takole: bwaaaaaaaaaaaaaa… kakor kozarec velika luknja v prsih, tema prihaja iz vseh strani, vidno polje se zmanjšuje v predor. umiram.

od jeze sem pograbil svojo dušo za ovratnik in se v divjem vrtenju prebudil ves poten.

danes so bili na vrsti volkovi. eden je bil krotek, gledal sem ga od daleč, on pa mene. potem se je v bližnji trati potuhnila še lisica z lepim košatim repom. za njo je prišel še en volk, ki mi je kazal zobe. skočil je vame, odskočil sem v zadnjem trenutku. potem se je postavil na zadnje noge in hodil kakor človek proti meni. v bližini sem imel parkiran avto kamor sem utekel in stopil na gas. medtem je ogromni volk že razbil steklo s krvoločnim gobcem in me poskušal pojesti kar med vožnjo.

pred nekaj dnevi sem pa srečal nekega zen mojstra, njegovi menihi so mi pokazali dvorano, ki je bila polna dinozavrov. še vedno vidim barvo njihovega gigantskega dreka po katerem sem malo pogazil.

kaj sanjaš pa ti?

po potopu so se zadnji prebivalci zbrali na robu deroče reke, ki je pod sabo mlela celotno bivšo dolino. najbolj pametni so stopili naprej in se sami od sebe pometali v rjavo vodo. nenormalneži, ki niso prenesli dejstva, da ne bo več teveja, so se med sabo pretepali za kos kruha. vaščani pa so sedeli malo višje pod gozdom in bili tiho. vedeli so, da imajo konopljina semena. v primeru potopa jih nemudoma posejejo, ker le tako lahko preživijo prihajajočo zimo.

bolj jih je le skrbelo število lačnih ust, ki si ne vejo posaditi niti korenčka, kaj šele, da bi imeli kakšno seme v žepu. če pridejo meščani gor v vas na vrtove, bodo ziher prišli z nakupovalnimi vozički pripravljeni populiti še zadnje jagode iz vrtov.

“edina rešitev je konoplja.”, je zinil Fetrč in pri tem grdo sunil Ginkoja pod levo rebernico, da je ta malodane omahnil v gotovo mokro smrt. “posejati je moramo vsaj 10 krat več kakor do sedaj. če ne, smo gotovi.”

“ob zori začnemo sejat.”, se je zadrl Flajmejster. vsi so potihnili. “tako smo si želeli in tako se je zgodilo. ampak zdaj je tisti trenutek, ko se odločimo, da ni konca. to je naše preživetje, naš edinstveni dogodek, naše srce, ki hoče preživeti. poprimimo jutri za lopatke in izkopljimo luknje za mrtve, poti je konec, elektrike ni več. čas je ponastavljen na nič. odložimo vse staro in poženimo korenine, to je naša krona, naše bistvo, naš obstoj.” je na ves glas kričal Flajmejster. vmes so zadnji prebivalci pometali še zadnje pametnjakoviče v globočine bučeče rjavine, ki je parala Flajmejsterjev glas tako dobro, da sta ga dejansko slišala le Pep, ki je stal točno za njegovim hrbtom in mali Štekerjev cucek, ki se mu je poskušal onegaviti z nogo. živčno ga je odrival, medtem je muha pristala na njegovi rami. očitno jo je moral opaziti saj je utihnil. počasi je približal roko, džuf!, jo je sprožil.

spravil jo je v ročni muhilnik, ga prižgal in globoko potegnil skozi odprtino na robu. oči so mu zalile solze sreče. na široko se je nasmehnil in potegnil še enkrat. zdaj se je prijetno zasmejal, si odpell hlače in potegnil luleka na plano. isto so naredili še vsi ostali zadnji prebivalci. kmalu so jih vsi imeli zunaj na vlažnem zraku.

Flajmejster je začel. prijel je za mošnjo in jo vlekel proti popku, prijimal se je za luleka in ga prav tako vlekel proti popku. kmalu so vsi, ki so stali z luleki na zraku počeli približno isto. zadnje prebivalke so se zbrale v gručo na sredini, se razprostrle v krog in se povsem razgalile. potem so se še one začele divje ribat po lulikah…

...zadišalo je po mesu. čevapčiči so se pekli, lahen vetrič je pihnil v oglje. oči so se mi lepile skupaj. v roki sem še držal polovičko. prižgal sem. vdih. počasen. ravno prav, da se razplamti do žarenja. dvignil sem glavo in izdihnil v veter. jutri gremo domov.

svoje mojstrstvo ne moreš dokazati brez besed. ne v današnjem svvvetu. zato noben sploh ne ve, da si mojster. ker z besedami je tako kot s križi. nikoli ne veš kaj v resnici pomenijo, kakšna je njihova resnična moč in do kod v resnici sežejo.

kadar programer piše kodo, jo dejansko mora napisati popolno. nobene trte mrte se ne more iti. nobenih kvant.

že en napačen znak in programa ni več, ostane le hrošč, ki ga lahko vržeš čez balkon z računalnikom vred.

ko se za eno vrstico kode, hočeš ali nočeš, prebiješ skozi večino najbolj neuporabnih spletišč spleta, tedaj veš, da si na pravi poti in predvsem, da boš spet sam poskrbel za vse.

programiranje, preprosto ni le nekaj kar človek pač dela, da zasluži cekine. to je prej celodnevni pogovor sam s sabo v svoji glavi. zato da se pritisnejo prave tipke. da se pritisnejo, je pa vedno treba prebroditi reke sitnosti, pasti in čustev, ki se nimajo kam izliti, ker je pred njimi le ekran.

da vsaj približno štekam kaj si želijo naročniki, se učim najprej razumeti sebe, potem šele natipkam kodo, ki je popolnoma prava za vse in ne krši mojih osebnih prepričanj.

recimo. primer iz prakse: zavrnil sem delo na izredno dobro plačanem projektu, ker ne maram glavnega razvojnika. njegov pristop do mene je bil neprofesionalen, enako sem občutil glavnega programerja. pa tudi nista hotela plačati kolikor sem zahteval. sprva sem po mučnem pregovarjanju in sprenevedanju sprejel delo za 25€/h, čeprav sem postavil ceno 30€/h, potem pa sem po začetnem gnjavljenju, če že imam kaj kode, na hitro odstopil brez razlage. potem sem posredoval delo naprej. da sem lahko zavrnil delo, sem moral prepričati svojo skwo in frenda, da s takšnim človekom ne morem sodelovati, ker mi bo razneslo bučo.

zato sem trava jogi. ker je programiranje celodnevni dogodek, ki se včasih vleče tudi skozi noč, nemalokrat pa še čez sanje.

vsak dan se učim programirati. še nikoli nisem pisal iste kode 2krat. moji spomini so ostri kakor klingice in žiletke. medtem ko moja skwo pridno pozablja vse kar je več kot tri minute nazaj, se jaz učim novih ukazov, ki obljubljajo, da bodo naredili nekaj hitreje ali bolje, kakor so stari ukazi prej.

bolj ali manj pa je vse vkup le lari fari. vključno z lari in fari, ki sta različna v le nekaj pikslih, ampak to opazujemo le mojstri ali po domače povedano trava jogiji.

a ti veš kdo si? a veš zakaj živiš? kaj sploh počneš tukaj?

ko bi nekdo lahko stopil v moje sanje, ki jih sanjam.

najbrž bi se prestrašil.

in potem bi ga prežagal na dvoje. sestavil spet skupaj in pustil, da se izpari.

ampak ne. resničnost je resna. brez heca. bolniške, dopusti in razglednice na katerih so samo številke.

vsi smo naročeni na “velikega lopova”, ki nam odžira resnico iz dneva v dan. kje je sonce? kje je smeh? kje je gozd?

ej ti, kdo si? daj poglej v sebe, najdi tisto neobstoječo točko.

ruby::na::rails v sodelovanju z Neusis, LLC predstavlja aploud/davnloud servis v 4. korakih

ker se nam je zdelo šeranje slikic in filmčkov preko gmail itak tu mač. smo zgruntali takšen simpl servis. daš fajl gor, skopiraš link in ga daš frendu, frend si pogleda ali celo povleče domov. v vsakem primeru pa fajl zgori v peklu, ko mu preteče rok veljavnosti, ki ga sami določimo do velikosti 1 mesec.

Intervju s programerjem:

koliko časa je trajal razvoj?

težko ocenimo. po šefovih besedah se mi zdi, da nismo še nič razvili. dejansko klofat kodo smo začeli že vsaj dve polne lune nazaj.

zakaj hellfilez ni v slovenščini?

ker sitni slovenci tega še ne rabijo. vsaj tako je rekel šef. meni osebno se zdi, da bi bilo fajn. potem bi lahko dali na Ne-Uradni seznam.

pravite, da boste kmalu začeli ponujati isti servis v profesionalni izvedbi, za profesionalne ljudi?

ja. možno bo dobiti “account”, za nekaj dolarjev na mesec.

kakšna je vaša ciljna publika?

face, ki si med sabo hočejo na hitro šerat multimedijo, kot so slikice, filmčki, muzika, mogoče celo kakšen dokument pedefe.

kaj je tisto nekaj ekstra, kar naredi hellfilez bolje?

možno je hkrati izbrati več fajlov. ne vsakega posebej, kakor v gmail. in še, ko pošljemo flash filmček, nam ga zna online predvajati, isto dela s slikicami.

zakaj niste tega že prej naredili?

ker prej nismo imeli šefa, da bi nas teral.

sanjal sem, da se nisem mogel posrati do konca, pa so že vdrli kitajci. pred tem so me oblegale dve bjonde in ena črna šijora, kateri sem se pustil nategniti.

zelena fluorescentna sprostitvena tekočina?

včasih sem verjel v pis. zdaj sem pa v hellu.

ne delaj si sendviča na robu pulta, ker bodo drobtine na tleh, je na glas razmišljala.

ko sem pa sam in grem čez vas bosih nog, gazim sosedov gnoj, ki se je zapekel na zglodan asfalt. a ona tega sploh ne ve.

kakšno vesolje pa je to, ki se samo sebe tlači v službah. vsaki dan.

še ko sem bil majhen mi ni in ni potegnilo. zdaj pa toliko manj. čemu hodijo v službo, ki jim ni všeč?

še ko sem bil majhen mi ni in ni potegnilo. zakaj obstaja orožje?

še ko sem bil majhen so me dali v šolo, da sem se vse lepo naučil. enkrat smo imeli vojake na obisku, da so nam pokazali, kako bi se naj streljalo. vse so nam razložili, vedno so vedeli kaj je prav in kaj ne. slepo sem jim verjel.

zdaj pa gledam s temi očkami, ki vse vidijo. in ni mi všeč, kar vidim?

sam sem si kriv. kaj sem pa šel v šolo. mar bi raje začel delat pri desetih, pa bi bil zdaj miljonar.

nekaj očitno ne deluje.

očitno sem zatežen, da me le redki pozdravljajo, pa četudi se smejim od ušesa do ušesa, ko potiskam otroka na treh kolesih, čez vas. mogoče jim ni všeč aluminijasto podvozje, medtem ko se na pol slepi vozijo na traktorjih, ki nikoli niso bili izdelani za človeška telesa, ampak za robote.

sploh pa. le zakaj se ubadam s tem?

zato, ker se mi smilijo nenasmejani.

ali le zato, ker sem sam takšen, kakršen sem okoli sebe?

zato mi je tako težko delati programe, ki so, tako ali drugače, le kopije, skopirane iz kopij programov.

v začetku, ko sem imel še turbo pascal, sem bil res programer. vsaj verjel sem v to. a danes vsak, ki pride do mene hoče le en in isti softwer. v smislu, če ima funkcije, ki jih ima sosedov, bo super tudi zame.

kje so stranke, ki iščejo umetnika za tipkovnico?

medtem pa je vsak trenutek življenja edinstveno neponovljiv, pa vendar ponavljamo en za drugim vse kar počnemo.

namesto, da bi bili programerji, smo mašina na tirih. vzamemo ta in oni kos že natipkane kode, jo zabašemo v nov projekt in jo prodamo komu, ki pravzaprav sploh ne ve, kaj bi rad. vmes mogoče nekaj sekund dejansko uporabljamo te mega super oh in sploh možgane. v resnici pa jih imamo le za shranjevanje ogromne količine ukazov, ki se spreminjajo hitreje kot lahko mislimo.

bedno.

počutim se prevarano. a sploh kaj programiram, ali sem samo lutka na traktorju?

še miško sem iz desne roke začel voziti z levo, da bi se razvedril. pa sem le še bolj demotiviran.

a res sedim za to aluminijasto kripo, zato da čakam, kakšne novosti bo vesolje navrglo jutri?

v tridesetih letih sem prilezel od Commodore 64KB do iMac 3GB. v tridesetih letih se mi je zaslon povečal iz 15” na 24”. neverjetno? od kilo do giga. bedno. res.

kot da bi rekel: od fičota z zelo malimi gumami, do džipa z zelo velikimi.

mislim, da me nekdo ali nekaj “nategava”.

kje točno bi lahko zdaj že bil v resnici???

zato najbrž tu sedim za keš v preobilju. zato najbrž tu sedim za konec trpljenja vseh ljudi na svetu. najbrž?

kako preprosto bi bilo narediti traktorje, ki delajo sami na polju. ali pa podzemno paketno dostavo za špecerijo.

koliko organizacije bi sploh bilo potrebno, da bi vsak človek na planetu, vsak sleherni dan, dobil tri obroke hrane z vodo?

že davno vem, da vse to znamo sprogramirat. v realnosti.

za vsak papirček pade drevo, to ni nič bolje kakor 24” zaslon, ki ga poganja elektrika iz premoga.

le zakaj smo hodili v šolo?

programerji celega sveta! že jutri se lahko začnemo organizirat v odrešitelja. kakor en, lahko sprogramiramo, da bo Zemlja naša raketa.

poslušajmo kaj nam pravijo ženske!

vse naredi sam in to je to.

centrala, imamo črva v našem “wireless” signalu. mislimo, da je partizanski paraglajder.

osebno sem z lastno voljo letel visoko med oblaki. obenem sem videl sebe skozi okence mimohrumečega letala.

kdo mi upa rečti, da so tisto bile le sanje?

jutri, ko se bom zbudil, bo človeštvo našlo ljubezen. ali pa pips proti paraglajderjem.

razdevičeni strahopetci vseh dežel, pustite se pri miru

pohaš?

ne, kadim meditativno, medikativno in ljubeznivo.

le čisto domačico. rolam si jo v smoking rizle zlate in jih na petrolu brez slabe vesti vedno kupujem po več hkrati. nazadnje sem si kupil semena v internetu in so mi jih namesto 5, kolikor jih je plačala ona, poslali celih 10. mislil sem si, da so najbrž tako zapohani, da ne vejo šteti. da bi bi bili radodarni? hm. kaj pa je sploh eno seme?

mislim. a ti, ki si ga posadil, sploh veš kaj ta rastlina sploh je?

razlika je v pozornosti.

jaz ne pozabljam. ko sem bolan, ne jem tablet. pijem vodo. nikoli ne gledam rtv. ne berem knjig in novosti so zame google searchi.

skoraj vedno se smejim.

včasih sem celo tako čisto pri miru, da slišim utrip svojega srca.

otrok, ni ti treba spet v šolo. življenje je že tu in tata že vse ve.

mamica dela pa diplomo zate. ker tata je svojo že nardil, ko je faks zapustil.

ni mu žal. on misli, da je diploma samo ena. dobiš jo ob rojstvu.

slava živim slava živim slava živim

odpravljam se spat. večer sem prebil v garaži. najbolj hitro programiram namreč na kos papirja. s svinčnikom.

ko bi kdaj bil narejen takšen program, ki bi vzel kos počečkanega papirja in izpljunil rezultat.

pa ni bil.

zato ga delam jaz. v garaži.

torej iz tega početja že ne more priti kaj drugega kot nekaj za prodajat pleh, pičke ali mobitele.

a kljub temu in v resnici, je pa tako odštekan program, da bodo le redki srečneži deležni njegove nirvane.

pot se vidi zelo jasno. vrata so odprta. stopnice so iz zraka. po vdihu stopi naprej, po izdihu stopi naprej.

kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj. kodi-raj. testi-raj.

ok. write tests for your programms please. does god need bugs in heaven? my wife and I are killing the ants in our bathroom, they are dying all over the floor. each day she vacuumes them, with Hoover. nature is everywhere, there is no diff between human or ma-n-chine. we will write errorless apps for us all.