ruby::na::rails

Pravkar sem se spomnil. Naj bojo zblogbe. Če res na hitro prebereš, se sliši kot zgodbe.

Obenem sem se spomnil tega dogodka, ko pišem to zblogbo.

In potem še kako sem se že pred leti znebil televizijske škatle.

Takrat sem živel v glavnem mestu, kjer pobirajo kosovne odpadke. Tistega dne sem se vrnil iz službe z veliko odločnostjo, da popoldne preživim le še na zadet in omamljen način. Šlo mi je odlično, ko sem zapazil to veliko neuporabno škatlo, ki se je že vsaj pol leta ni nihče dotaknil. Ždela je visoko zgoraj na omari, zelo ogromna, vsa težka in zaprašena. Šinilo mi je. Odnesem jo na cesto, da jo odpeljejo. Od nekod sem izbrskal daljinca in se lotil premikanja gore. Podstavil sem si stol, da sem jo lažje zagrabil. Do tedaj nisem vedel, da jo bo težje spravljati dol. Spodaj je postala bolj ubogljiva, zato sem jo s hitrimi koraki in napetimi rokami zanesel proti vratom. Tam sem šele zadihal. Čakal me je še odcep do ceste, dobrih dvajset korakov. Seveda mi je uspelo. Prislonil sem jo do žive ograje in položil daljinca nanjo. Za trenutek sem si ogledal sceno nato pa stopil nazaj do vrat, da bi še enkrat zadnjič od daleč pogledal teve. V tem trenutku sta na nasprotni strani parkirala dva tipa. Skladno sta izskočila, pretekla cesto, postala za trenutek ob aparatu (eden si je zataknil daljinca v žep), zagrabila z močnimi prijemi in že sta jo cvrla po ulici v velikem oblaku izpušnega dima.

Zanimivo, sem si rekel in odšel zvit še enega.