ruby::na::rails

Za časa srednje šole so me sošolci mariborčani med odmori zezali, niso razumeli vseh besed, ki sem jih znal izrečt. Za časa univerzitete so me po žurih zezali ljubljančani, niso razumeli vseh besed, ki sem jih izrekal.

Nikomur nisem zameril. Saj niso videli kdo so.

Zdaj razumem slovenske jezike. Iz prlekije sem prispel na primorsko. Sem me je pripeljalo srce. Tako takrat kot danes, še vedno nihče ne vidi, kaj si v resnici mislim o ljudeh, ki me nočejo razumeti, ko govorim po domače.

V sebi pa jočem, ker danes otroci “pizdijo, kurcajo in klejejo”, ne vidijo pravice in MIR so diplome, ki si jih delijo le še mrtvi.

Besede ostajajo pa iste. Trudim se. Govoriti. Prefinjeno, da me lahko zaštekajo še babilonci.

Slovenščina, o mati vseh jezikov. Toti prlek si ti.

Prleki se ne zezamo radi iz ljudi, raje pokamo vice na račun sebe. Ko prileze babilonska gospoda iz mesta vun na plano. Damo jim piti vina iz goric in jesti pečenko iz hleva. Klopotec poje nam nad hribčki grozdja vsako jesen. Sonce sije nam v srca.

Prlek razume vse. Dovolj mu je en pogled v oči.

Le smeh in solze za nerazumljenostjo. Bu!