ruby::na::rails

zadnje čase se na gosto posvečam sanjanju. v ta namen sem dobesedno prenehal z dnevnimi sanjarjenji s pineli.

zdaj doživljam tako žive sanje, da se jih z resničnostjo težko primerja. barve, vonjave, dotik. vse je.

takšno kot tukaj in še več in več. nič manj resno, nič manj otipljivo.

nekaj dni nazaj me je ustrelil živčen vojak, ko sem šel mimo ograje od njegove vojašnice. tik preden je to storil, sem ga pogledal v oči in le za tren pomislil: kaj pa, če me ta gumpec zdaj kar ustreli, to ne bi bilo lepo.

bam. zvok, ki pride potem je zamolkel, podvoden, globok. da ti vedeti, da slišiš kri, ki počasi neha teči. sliši se nekako takole: bwaaaaaaaaaaaaaa… kakor kozarec velika luknja v prsih, tema prihaja iz vseh strani, vidno polje se zmanjšuje v predor. umiram.

od jeze sem pograbil svojo dušo za ovratnik in se v divjem vrtenju prebudil ves poten.

danes so bili na vrsti volkovi. eden je bil krotek, gledal sem ga od daleč, on pa mene. potem se je v bližnji trati potuhnila še lisica z lepim košatim repom. za njo je prišel še en volk, ki mi je kazal zobe. skočil je vame, odskočil sem v zadnjem trenutku. potem se je postavil na zadnje noge in hodil kakor človek proti meni. v bližini sem imel parkiran avto kamor sem utekel in stopil na gas. medtem je ogromni volk že razbil steklo s krvoločnim gobcem in me poskušal pojesti kar med vožnjo.

pred nekaj dnevi sem pa srečal nekega zen mojstra, njegovi menihi so mi pokazali dvorano, ki je bila polna dinozavrov. še vedno vidim barvo njihovega gigantskega dreka po katerem sem malo pogazil.

kaj sanjaš pa ti?