ruby::na::rails

po potopu so se zadnji prebivalci zbrali na robu deroče reke, ki je pod sabo mlela celotno bivšo dolino. najbolj pametni so stopili naprej in se sami od sebe pometali v rjavo vodo. nenormalneži, ki niso prenesli dejstva, da ne bo več teveja, so se med sabo pretepali za kos kruha. vaščani pa so sedeli malo višje pod gozdom in bili tiho. vedeli so, da imajo konopljina semena. v primeru potopa jih nemudoma posejejo, ker le tako lahko preživijo prihajajočo zimo.

bolj jih je le skrbelo število lačnih ust, ki si ne vejo posaditi niti korenčka, kaj šele, da bi imeli kakšno seme v žepu. če pridejo meščani gor v vas na vrtove, bodo ziher prišli z nakupovalnimi vozički pripravljeni populiti še zadnje jagode iz vrtov.

“edina rešitev je konoplja.”, je zinil Fetrč in pri tem grdo sunil Ginkoja pod levo rebernico, da je ta malodane omahnil v gotovo mokro smrt. “posejati je moramo vsaj 10 krat več kakor do sedaj. če ne, smo gotovi.”

“ob zori začnemo sejat.”, se je zadrl Flajmejster. vsi so potihnili. “tako smo si želeli in tako se je zgodilo. ampak zdaj je tisti trenutek, ko se odločimo, da ni konca. to je naše preživetje, naš edinstveni dogodek, naše srce, ki hoče preživeti. poprimimo jutri za lopatke in izkopljimo luknje za mrtve, poti je konec, elektrike ni več. čas je ponastavljen na nič. odložimo vse staro in poženimo korenine, to je naša krona, naše bistvo, naš obstoj.” je na ves glas kričal Flajmejster. vmes so zadnji prebivalci pometali še zadnje pametnjakoviče v globočine bučeče rjavine, ki je parala Flajmejsterjev glas tako dobro, da sta ga dejansko slišala le Pep, ki je stal točno za njegovim hrbtom in mali Štekerjev cucek, ki se mu je poskušal onegaviti z nogo. živčno ga je odrival, medtem je muha pristala na njegovi rami. očitno jo je moral opaziti saj je utihnil. počasi je približal roko, džuf!, jo je sprožil.

spravil jo je v ročni muhilnik, ga prižgal in globoko potegnil skozi odprtino na robu. oči so mu zalile solze sreče. na široko se je nasmehnil in potegnil še enkrat. zdaj se je prijetno zasmejal, si odpell hlače in potegnil luleka na plano. isto so naredili še vsi ostali zadnji prebivalci. kmalu so jih vsi imeli zunaj na vlažnem zraku.

Flajmejster je začel. prijel je za mošnjo in jo vlekel proti popku, prijimal se je za luleka in ga prav tako vlekel proti popku. kmalu so vsi, ki so stali z luleki na zraku počeli približno isto. zadnje prebivalke so se zbrale v gručo na sredini, se razprostrle v krog in se povsem razgalile. potem so se še one začele divje ribat po lulikah…

...zadišalo je po mesu. čevapčiči so se pekli, lahen vetrič je pihnil v oglje. oči so se mi lepile skupaj. v roki sem še držal polovičko. prižgal sem. vdih. počasen. ravno prav, da se razplamti do žarenja. dvignil sem glavo in izdihnil v veter. jutri gremo domov.