ruby::na::rails

nekaj očitno ne deluje.

očitno sem zatežen, da me le redki pozdravljajo, pa četudi se smejim od ušesa do ušesa, ko potiskam otroka na treh kolesih, čez vas. mogoče jim ni všeč aluminijasto podvozje, medtem ko se na pol slepi vozijo na traktorjih, ki nikoli niso bili izdelani za človeška telesa, ampak za robote.

sploh pa. le zakaj se ubadam s tem?

zato, ker se mi smilijo nenasmejani.

ali le zato, ker sem sam takšen, kakršen sem okoli sebe?

zato mi je tako težko delati programe, ki so, tako ali drugače, le kopije, skopirane iz kopij programov.

v začetku, ko sem imel še turbo pascal, sem bil res programer. vsaj verjel sem v to. a danes vsak, ki pride do mene hoče le en in isti softwer. v smislu, če ima funkcije, ki jih ima sosedov, bo super tudi zame.

kje so stranke, ki iščejo umetnika za tipkovnico?

medtem pa je vsak trenutek življenja edinstveno neponovljiv, pa vendar ponavljamo en za drugim vse kar počnemo.

namesto, da bi bili programerji, smo mašina na tirih. vzamemo ta in oni kos že natipkane kode, jo zabašemo v nov projekt in jo prodamo komu, ki pravzaprav sploh ne ve, kaj bi rad. vmes mogoče nekaj sekund dejansko uporabljamo te mega super oh in sploh možgane. v resnici pa jih imamo le za shranjevanje ogromne količine ukazov, ki se spreminjajo hitreje kot lahko mislimo.

bedno.

počutim se prevarano. a sploh kaj programiram, ali sem samo lutka na traktorju?

še miško sem iz desne roke začel voziti z levo, da bi se razvedril. pa sem le še bolj demotiviran.

a res sedim za to aluminijasto kripo, zato da čakam, kakšne novosti bo vesolje navrglo jutri?

v tridesetih letih sem prilezel od Commodore 64KB do iMac 3GB. v tridesetih letih se mi je zaslon povečal iz 15” na 24”. neverjetno? od kilo do giga. bedno. res.

kot da bi rekel: od fičota z zelo malimi gumami, do džipa z zelo velikimi.

mislim, da me nekdo ali nekaj “nategava”.

kje točno bi lahko zdaj že bil v resnici???

zato najbrž tu sedim za keš v preobilju. zato najbrž tu sedim za konec trpljenja vseh ljudi na svetu. najbrž?

kako preprosto bi bilo narediti traktorje, ki delajo sami na polju. ali pa podzemno paketno dostavo za špecerijo.

koliko organizacije bi sploh bilo potrebno, da bi vsak človek na planetu, vsak sleherni dan, dobil tri obroke hrane z vodo?

že davno vem, da vse to znamo sprogramirat. v realnosti.

za vsak papirček pade drevo, to ni nič bolje kakor 24” zaslon, ki ga poganja elektrika iz premoga.

le zakaj smo hodili v šolo?

programerji celega sveta! že jutri se lahko začnemo organizirat v odrešitelja. kakor en, lahko sprogramiramo, da bo Zemlja naša raketa.