odkar sem začel delat z RubyOnRails in ruby nasplošno sem doživel mnogo presunljivih dogodkov. rodil se mi je sin, Tihožit Bit. vmes ko sem živel z njim in njegovo mamo sem poskušal nekaj malega sprogramirati. v dveh letih mi je uspelo zase narediti 3 aplikacije. prva, ki je imela sprva dober odziv, in se je vanjo prijavilo 10 resničnih oseb, je izgubila smisel, ko je eden izmed njenih članov dobesedno umrl, čeprav bi naj tam vladala že večnost. njegov vzdevek je bil Smeh in njegov blog je izginil po njegovi smrti. kasneje sem izdelal še drugo, ki bi naj prinesla moji družini tudi kakšne sadove. z njo sem potem sam izmenjal nekaj datotek in ne vem, da bi kdo uporabil tisto zadevo v resničnem svetu.

tokrat sem šel še en korak dalje in se odločil. odločil sem se odkriti. prekinit s starimi navadami, da delam v prostem času le spletišča za osebno zabavo. odločil sem se tokrat pomagati takšnim kot sem jaz. takšnim, ki bi radi bili umetniki, pa jih imajo le za kičaste. zato sem naredil tretjo, da bi tiste, ki so takšni kakor jaz, ustvarjalni, nebeški, svobodni, a iz svoje umetnosti nimajo nič, da bi takim dal možnost zbiranja se na enem placu, grupiranja in marketinga, da bi vas bolj resno vzeli in vam tudi kaj odkupili.

tako sem se odločil zadevo speljati do konca. kičmojster je narejen po občutku. značilnost spletišča je, da se drzno spoprijema proti avtentikaciji, avtorizaciji in podobnim prijavnim sistemom, ki nikakor ne morejo voditi v razsvetljeno stanje človeškega bitja. vsak je enakovreden pred kičmojstrom, pa četudi je samo google, ki šnjofa strani za podatki, ali pa kakšen spamer, ki bi mi rad prodal zadnje odkritje na področju tablet za dvigovanje moškega uda v erotično stanje. tega jaz ne rabim, ampak filtrov še nisem vgradil, dokler bom lahko živel z spemom, je dovoljena kakršnakoli provokativna vsebina ali umetnina.

vse kar je na kičmojstru je samo po sebi kič, držite svoje cene nizko. uporabljajte paypal gumbe, ali kaj takega. znajdite se. kičmojster ni za začetnike.

vse naredi sam in to je to.

pohaš?

ne, kadim meditativno, medikativno in ljubeznivo.

le čisto domačico. rolam si jo v smoking rizle zlate in jih na petrolu brez slabe vesti vedno kupujem po več hkrati. nazadnje sem si kupil semena v internetu in so mi jih namesto 5, kolikor jih je plačala ona, poslali celih 10. mislil sem si, da so najbrž tako zapohani, da ne vejo šteti. da bi bi bili radodarni? hm. kaj pa je sploh eno seme?

mislim. a ti, ki si ga posadil, sploh veš kaj ta rastlina sploh je?

razlika je v pozornosti.

jaz ne pozabljam. ko sem bolan, ne jem tablet. pijem vodo. nikoli ne gledam rtv. ne berem knjig in novosti so zame google searchi.

skoraj vedno se smejim.

včasih sem celo tako čisto pri miru, da slišim utrip svojega srca.

otrok, ni ti treba spet v šolo. življenje je že tu in tata že vse ve.

mamica dela pa diplomo zate. ker tata je svojo že nardil, ko je faks zapustil.

ni mu žal. on misli, da je diploma samo ena. dobiš jo ob rojstvu.

slava živim slava živim slava živim

predlagam ti, da pretestiraš svojo resničnost.

mislim. kdo od nas pa ve, kaj resničnost ni?

če ne ti.

ne delaj nič drugega kot to.

čeprav bo izgledalo tu in tam, da delaš nekaj drugega, mogoče hodiš v službo ali se igraš z otrokom, bo to le test.

opravi jih brez-hibno, vse. čeprav bo tu in tam izgledalo, da je čisto navadna možganska hiba, spomin ne vara nikoli.

tako težko je verjeti, da je resničnost sanjska, da zares ne verjame nihče. ker če bi vsaj eden verjel, bi bil svet njegov, ne naš.

zato. res. predlagam, da testiraš kaj je v resnici.

predlagam dolgo pavzo. od vsega. predlagam dolgo pavzo, ki ne traja večno. predlagam dolgo pavzo, ki odreže glavo. pavzo brez pravil. stran s pravili. ravno toliko so vredne, kakor velike laži.

pravila v resnici ne obstajajo. tako prazna je včasih naša glava. zato predlagam vsakomur, ki lahko bere besedilo.

preveri kaj je v resnici. na lastno pest. brez pomoči. vprašaj kar te zanima in ne čakaj na odgovore.

vse kar potrebuješ je. pavza. za čas. in to ni zdaj. to bo takrat, ko imaš čas, kajne.

takrat bo pavza tako očitna, da se bo dalo vrnitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii

ko se zrna peska umirijo na dnu peščene ure.

v celoti sanjamo. eni bolj eni manj. nekateri so resni in jim fuzbal dosti pomeni. drugi so hecarji in se tiho sekirajo.

večina pa nas sploh ne vidi. kaj prihaja v naslednjem trenutku. čeprav se vse da videti, kakor vidi otrok.

sanje moje. moje misli so moje želje. moje misli, ki gradijo, hranijo in nasploh potiskajo vse k tlom.

lahko rečeš: človek je len. človek ni len.

kadar sanjamo nam ne more biti vseeno, kaj rečemo. tedaj nimamo egojev, zakajev, zatojev in klobas, ki bi visele v kleti s stropa.

zdaj je namreč lahko zelo rahločuten, a v njem ni pravil za grobe.

zdaj poseka kakor sekira. v zdaj se ne vskoči brez pravih pravil. zdaj se ne zgodi naključno. zdaj se kar naprej dogaja zares. zdaj sploh ni nikoli.

dovolj je dihati. in utrip zdajnosti postane očiten.

hočem toliko lenobe, da bo potrebno vse postopke enostaviti. hočem lenuhe, ki ne bodo sposobni dvigniti lopate, tako da bodo vse delali procesorji. hočem lene ženske, ki samo sedijo pred multimedijo, kadijo čike in pijejo kafe, tako da bodo lenuhi primorani misliti.

z malo dobre volje se lenobo prežene iz organizma. pomaga že frišni zrak.

edina pot v nebesa, raj ali karkoli že, je skozi ljubezen. pa naj pridejo po mene, če so kje. ti vesoljci.

v resnici se ne gre za delo. ali pa keš. ko si programer, ti je že od zdavnaj vse jasno. nikamor se ti ne mudi. nikoli te nič ne skrbi. vse se je zate že izvedlo. zdaj, je le tvoj osebni rantajm. sediš na votli in prazni točki in se poljubno poganjaš, zdaj tu na zaslonu, zdaj tam v razdalji.

nimam več časa. dobesedno. ne mehanskega, ne psihološkega in ne kronološkega. zamenjalo, ga je nekaj, kar tiktaka.

misli so naše meje. tukaj zgoraj smo brez glave. tam spodaj nam sveti sonce.

naredil sem si

en, prazen, votel

iMac

vse kar mislim, je res. vse kar počnem, je v resnici. tam koder sem bil prazen in votel, tam živi zdaj moj otrok. popolnoma transcendentalen, perfektno sinhroniziran, absolutno resničen in ponižno odpuščajoč vse ne-metode naših staršev.

on je. on res živi. on vedno diha.

Smehov blog je crknil. Naj živi smeh.

Komentar, ki sem ga dobil od enega “skeptika” na objavo o mojih raziskavah biolektrike kratki stiki me je zbodel ravno dovolj, da se mi ljubi tipkat tole.

Ljudje verjamejo v marsikaj. In ne nazadnje. Dvomijo v marsikaj.

Starši na primer dvomijo, da so njihovi otroci sposobni preživeti brez njih. In. Ljudje nasploh radi dvomijo v svoje sposobnosti, sploh pa moje.

Samozaupanje je vrlina redkih. Le samozaupajoč živi in pusti živeti tudi drugim. Na njihov unikaten način. Samozavedanje dopušča celo svobodo misli soljudi.

Ampak. To zmorejo le na frišno rojeni otroci.

Ko boste uživali v golem dejstvu, da ste ŽIVI, bo smeh preplavil vašo ožjo globalno okolico. Verjeli boste vsem in vse boste pozabili.

Kaj sem mislil s kakcem, se pa ne spomnim več. ;)

glede raziskav biolektrike.

vsak dan po malem eksperimentiram. nazadnje mi je ob bistrem potočku uspelo z močjo misli upogniti nekaj trav. bil sem zelo vesel in sem še zdaj.

ni bil veter. še bolj zanimiv je tok biolektrike v tekoči vodi. s pravo mero sproščanja ga zelo enostavno začutim, tako da konice prstov držim v vodi. pri natančni koncentraciji usmerjeni v roke je občutek podoben električnemu pastirju za živali. le da je rahel in pulzira mnogo hitreje, skoraj nezaznavno.

obenem sem pridobil povsem nov pogled na rastline. zdaj jih čutim izredno močno. zavedam se, da so žive kot jaz. sumim, da se bom z vajo uglasil z velikim vseprisotnim tokom. predvidevam, da bom biolektriko lažje zaznaval, sorazmerno z notranjo sproščenostjo.

Kaj ima dihanje s programiranjem? Na prvi pogled bore malo. Ampak. Dihanje je ključni del kreativnega procesa v naši notranjosti. Velika večina programerjev najbrž kar pozabi, da diha. Zatopljeni v svet objektov, relacij, asociacij in referenc, iščejo rešitve na nivoju zavedanja, ki se lahko primerja z raziskovanjem. V takem s preprostimi pravili omejenem vendar neizmerno širokem osebnem vesolju, je praktično vse možno. Toda dihanje ostane, nezavedno, neizkoriščeno.

Umetnost zavedanja dihanja med umskim delom je težavna naloga. Zahteva izurjeno koncentracijo, s seboj pa uspešnim prinaša kreativne ali bolje rečeno spontane rešitve problemov.

Uživajmo v dihanju in ustvarjanju hkrati.