ruby::na::rails

zadnje čase se na gosto posvečam sanjanju. v ta namen sem dobesedno prenehal z dnevnimi sanjarjenji s pineli.

zdaj doživljam tako žive sanje, da se jih z resničnostjo težko primerja. barve, vonjave, dotik. vse je.

takšno kot tukaj in še več in več. nič manj resno, nič manj otipljivo.

nekaj dni nazaj me je ustrelil živčen vojak, ko sem šel mimo ograje od njegove vojašnice. tik preden je to storil, sem ga pogledal v oči in le za tren pomislil: kaj pa, če me ta gumpec zdaj kar ustreli, to ne bi bilo lepo.

bam. zvok, ki pride potem je zamolkel, podvoden, globok. da ti vedeti, da slišiš kri, ki počasi neha teči. sliši se nekako takole: bwaaaaaaaaaaaaaa… kakor kozarec velika luknja v prsih, tema prihaja iz vseh strani, vidno polje se zmanjšuje v predor. umiram.

od jeze sem pograbil svojo dušo za ovratnik in se v divjem vrtenju prebudil ves poten.

danes so bili na vrsti volkovi. eden je bil krotek, gledal sem ga od daleč, on pa mene. potem se je v bližnji trati potuhnila še lisica z lepim košatim repom. za njo je prišel še en volk, ki mi je kazal zobe. skočil je vame, odskočil sem v zadnjem trenutku. potem se je postavil na zadnje noge in hodil kakor človek proti meni. v bližini sem imel parkiran avto kamor sem utekel in stopil na gas. medtem je ogromni volk že razbil steklo s krvoločnim gobcem in me poskušal pojesti kar med vožnjo.

pred nekaj dnevi sem pa srečal nekega zen mojstra, njegovi menihi so mi pokazali dvorano, ki je bila polna dinozavrov. še vedno vidim barvo njihovega gigantskega dreka po katerem sem malo pogazil.

kaj sanjaš pa ti?

po potopu so se zadnji prebivalci zbrali na robu deroče reke, ki je pod sabo mlela celotno bivšo dolino. najbolj pametni so stopili naprej in se sami od sebe pometali v rjavo vodo. nenormalneži, ki niso prenesli dejstva, da ne bo več teveja, so se med sabo pretepali za kos kruha. vaščani pa so sedeli malo višje pod gozdom in bili tiho. vedeli so, da imajo konopljina semena. v primeru potopa jih nemudoma posejejo, ker le tako lahko preživijo prihajajočo zimo.

bolj jih je le skrbelo število lačnih ust, ki si ne vejo posaditi niti korenčka, kaj šele, da bi imeli kakšno seme v žepu. če pridejo meščani gor v vas na vrtove, bodo ziher prišli z nakupovalnimi vozički pripravljeni populiti še zadnje jagode iz vrtov.

“edina rešitev je konoplja.”, je zinil Fetrč in pri tem grdo sunil Ginkoja pod levo rebernico, da je ta malodane omahnil v gotovo mokro smrt. “posejati je moramo vsaj 10 krat več kakor do sedaj. če ne, smo gotovi.”

“ob zori začnemo sejat.”, se je zadrl Flajmejster. vsi so potihnili. “tako smo si želeli in tako se je zgodilo. ampak zdaj je tisti trenutek, ko se odločimo, da ni konca. to je naše preživetje, naš edinstveni dogodek, naše srce, ki hoče preživeti. poprimimo jutri za lopatke in izkopljimo luknje za mrtve, poti je konec, elektrike ni več. čas je ponastavljen na nič. odložimo vse staro in poženimo korenine, to je naša krona, naše bistvo, naš obstoj.” je na ves glas kričal Flajmejster. vmes so zadnji prebivalci pometali še zadnje pametnjakoviče v globočine bučeče rjavine, ki je parala Flajmejsterjev glas tako dobro, da sta ga dejansko slišala le Pep, ki je stal točno za njegovim hrbtom in mali Štekerjev cucek, ki se mu je poskušal onegaviti z nogo. živčno ga je odrival, medtem je muha pristala na njegovi rami. očitno jo je moral opaziti saj je utihnil. počasi je približal roko, džuf!, jo je sprožil.

spravil jo je v ročni muhilnik, ga prižgal in globoko potegnil skozi odprtino na robu. oči so mu zalile solze sreče. na široko se je nasmehnil in potegnil še enkrat. zdaj se je prijetno zasmejal, si odpell hlače in potegnil luleka na plano. isto so naredili še vsi ostali zadnji prebivalci. kmalu so jih vsi imeli zunaj na vlažnem zraku.

Flajmejster je začel. prijel je za mošnjo in jo vlekel proti popku, prijimal se je za luleka in ga prav tako vlekel proti popku. kmalu so vsi, ki so stali z luleki na zraku počeli približno isto. zadnje prebivalke so se zbrale v gručo na sredini, se razprostrle v krog in se povsem razgalile. potem so se še one začele divje ribat po lulikah…

...zadišalo je po mesu. čevapčiči so se pekli, lahen vetrič je pihnil v oglje. oči so se mi lepile skupaj. v roki sem še držal polovičko. prižgal sem. vdih. počasen. ravno prav, da se razplamti do žarenja. dvignil sem glavo in izdihnil v veter. jutri gremo domov.

a ti veš kdo si? a veš zakaj živiš? kaj sploh počneš tukaj?

ko bi nekdo lahko stopil v moje sanje, ki jih sanjam.

najbrž bi se prestrašil.

in potem bi ga prežagal na dvoje. sestavil spet skupaj in pustil, da se izpari.

ampak ne. resničnost je resna. brez heca. bolniške, dopusti in razglednice na katerih so samo številke.

vsi smo naročeni na “velikega lopova”, ki nam odžira resnico iz dneva v dan. kje je sonce? kje je smeh? kje je gozd?

ej ti, kdo si? daj poglej v sebe, najdi tisto neobstoječo točko.

sanjal sem, da se nisem mogel posrati do konca, pa so že vdrli kitajci. pred tem so me oblegale dve bjonde in ena črna šijora, kateri sem se pustil nategniti.

zelena fluorescentna sprostitvena tekočina?

včasih sem verjel v pis. zdaj sem pa v hellu.

centrala, imamo črva v našem “wireless” signalu. mislimo, da je partizanski paraglajder.

osebno sem z lastno voljo letel visoko med oblaki. obenem sem videl sebe skozi okence mimohrumečega letala.

kdo mi upa rečti, da so tisto bile le sanje?

jutri, ko se bom zbudil, bo človeštvo našlo ljubezen. ali pa pips proti paraglajderjem.

razdevičeni strahopetci vseh dežel, pustite se pri miru

glede na to, da se mi je v sanjah prikazal on.

mislim, da zdaj vem kdo nisem.

tukaj na spletu sem njegov programer.

tu v resnici pa držim špinel za vrat in ustvarjam svoje sanjsko kraljestvo.

da bo že enkrat mir.

da bo vse, kar se da prijeti v roko, dokončno zastonj, kakor že je v prihodnosti.

da bo vsepovsod njegova večna koda.

ljubi človeki. saj smo vendar bogovi. kaj ne vidimo pekla dovolj jasno pred nosom?

ruby::na::rails vaš pekel razreže::naolji::razmasti

r::n::r vabi človeke v svoje sanjsko kraljestvo. članarina je: zaupanje.

človek povej kaj te muči?

in sprogramirano bo tako, da se nikoli ne bo ponovilo.

saj nisem tu zato, da ne bi mislil.

sprašujem se iz česa je zraslo telo.

a me niti ne zanima odgovor.

odgovarjam si lahko na vse sam. fantazija je neomejena.

zato, hočem teleport, ki deluje.

z plastikjunkcijo lahko zdaj premešamo izvečne količine prebrodnosti. blodnost je vedno bolj blurasta. skorajda ne vidiš več skorajšnjosti.

nato človek naredi javno razsvetljavo.

iz nje sevajo atatomični delci, ki prenašajo dogodke kratkih neuporabnosti, na vse mrtvece v tem bistrem kotičku vesoljstva, kjer ne teče voda in ne pojejo ptice in zvezde gledamo skozi morje tekočih kristalov.

vse se svetlika. vsepovsod so pikslni. javno razsvetljenje se je že zgodilo. davno.

sonce rabi semena, bit je.

brez domačice, skanka in hašiša, lahko navadni smrtniki pozabijo na napredek. če ne bi bilo le teh, bi vsi programerji “popizdulirali”, zapustili suženjske dnevne džobe in enkrat za vselej programirali le še za sebe. ker pa še vedno radi potegnejo tu in tam kakšen puh in ga spustijo nazaj v nebesa, jih drži božja lenoba in zato še vedno delajo za vas. oni pišejo kodo vaše prihodnosti, 75% programerjev je high.

Uspelo mi je. Hvaležen sem. Nisem občutil niti kančka strahu, med oblaki sem se počutil celo prijetno domače.

Dvignil sem se namreč v nebo. Letel sem med modrimi kopastimi oblaki. Ogromna in hitra letala so mi križala pot. Hrumelo je in bučalo, a me ni spodneslo s poti. Preden sem se spustil nazaj na tla, sem opazoval letalo, ki je imelo v spodnjem delu nosu ovalno okence. Kot ga imajo tiste ladje za turiste iz katerih je možno skozi okenca v trupu opazovati morsko dno. Celo nekdo me je opazoval izza njega.

Tako dobre volje sem se zbudil, da se zdaj zahvaljujem vsem, ki so mi na nezaveden način pomagali priti do te izkušnje. Ampak, ker zanje vem le jaz, naj bo zahvala tako neoprijemljiva kot moje sanje.

Fala in fenks za vse.