ruby::na::rails

ne delaj si sendviča na robu pulta, ker bodo drobtine na tleh, je na glas razmišljala.

ko sem pa sam in grem čez vas bosih nog, gazim sosedov gnoj, ki se je zapekel na zglodan asfalt. a ona tega sploh ne ve.

šli smo po jajca. dobiš jih na robu vasi, kjer prebivata dve ženski. včasih sem šel tam mimo in bil žalosten, ko sem opazoval prizor. na dvorišču na steni je velika kletka in notri sta dve šoje. tokrat sem si ju pobliže pogledal. grizljal sem jabolko in šoji sta sedeli pri miru. ena je preskočila s palčke na palčko. malo sem povprašal babo, ki daje jajca.

“A bi utekle, če jima odprem kletko?”

“A, ne ne, ne bi znale letet.”

“Kako dolgo pa živijo?”

“Ne vem.”

“Aha. To bote še vidli! Hehe.”

“9 let so stare…”

dobila sva jih. deset jajc sem držal v desni roki, ko smo družno ugotovili, da se otrok nauči leteti, le če mu ata ali mama to dobro ali slabo razloži. padla je tudi zanimiva ideja, da bi kokoši začele leteti, šoje pa bi nesle jajca. še dobro, da ona hitro razpiha take projekte iz moje misleče glave.

korakala sva še naprej do krompirja. ta rase na njivi na hribčku. jajca sem skril za drevo ob cesti na sredi poti, da jih nisem nosil poleg. najina naloga je bila, prečekirati v kakšnem razmerju so ličinke koloradskega hrošča proti krompirjevim listom. trikrat sem ji moral ponoviti, kako bom doma opisal stanje krompirja. pred ploho sva se zatekla v sosedov skedenj in lahko sem se malo igral na traktorju onadva pa sta se mi smejala, kot da bi se jaz res vozil. malo sem tudi brnel in se delal, kot da se res res hitro peljem. hitro sem se naveličal traktorja in sem ji raje šel dvakrat odpet in zapet bluzo. dež je pojenjal, ko sem pritisnil svoj trebuh ob njenega.

ko sva se vračala proti skritim jajcom, sva najbrž pojedla več kot 42 gozdnih jagod. doma sem rumenjake porinil tašči v roke, ki je izgledala “distruta”. ravno zdaj, ko se je že umila in si oprala zobke, pa mi je z nasmejanim otroškim obrazkom zaželela:

“lahka nuoč”

“ne pozabit uno jskat. aš pozabu. ne. ati napišem listek. kaj. ki kaj. k mi kr trza not u levmu uču. joj zaki sm ratala taka. zaki hočm vse kontrolirat. zaki morm skoz vedet al je dovolj kruha za jutri. in se potem obremenjujem na vseh koncih, da je dovolj kruha za zajtrk. namest da bi me bolu kurac. tkaj velk kokr ga nimam.”

“ob kerih dnevih boš začel to brado brit? jaz sm za ob nedeljah zjutraj po podaljšanem spanju.”

“ki naj ti še zatežim, da boš napisu.”

“js zej grem!”

vse to in še več, ker sem ji ostrigel 2 centimetra las preveč. s tem, da ji zdaj segajo do otroka. prej pa so jo žgečkali po riti. ne vem več, kdo je kdo, ampak je zabavno. medtem sem celo malo programiral.