ruby::na::rails

svoje mojstrstvo ne moreš dokazati brez besed. ne v današnjem svvvetu. zato noben sploh ne ve, da si mojster. ker z besedami je tako kot s križi. nikoli ne veš kaj v resnici pomenijo, kakšna je njihova resnična moč in do kod v resnici sežejo.

kadar programer piše kodo, jo dejansko mora napisati popolno. nobene trte mrte se ne more iti. nobenih kvant.

že en napačen znak in programa ni več, ostane le hrošč, ki ga lahko vržeš čez balkon z računalnikom vred.

ko se za eno vrstico kode, hočeš ali nočeš, prebiješ skozi večino najbolj neuporabnih spletišč spleta, tedaj veš, da si na pravi poti in predvsem, da boš spet sam poskrbel za vse.

programiranje, preprosto ni le nekaj kar človek pač dela, da zasluži cekine. to je prej celodnevni pogovor sam s sabo v svoji glavi. zato da se pritisnejo prave tipke. da se pritisnejo, je pa vedno treba prebroditi reke sitnosti, pasti in čustev, ki se nimajo kam izliti, ker je pred njimi le ekran.

da vsaj približno štekam kaj si želijo naročniki, se učim najprej razumeti sebe, potem šele natipkam kodo, ki je popolnoma prava za vse in ne krši mojih osebnih prepričanj.

recimo. primer iz prakse: zavrnil sem delo na izredno dobro plačanem projektu, ker ne maram glavnega razvojnika. njegov pristop do mene je bil neprofesionalen, enako sem občutil glavnega programerja. pa tudi nista hotela plačati kolikor sem zahteval. sprva sem po mučnem pregovarjanju in sprenevedanju sprejel delo za 25€/h, čeprav sem postavil ceno 30€/h, potem pa sem po začetnem gnjavljenju, če že imam kaj kode, na hitro odstopil brez razlage. potem sem posredoval delo naprej. da sem lahko zavrnil delo, sem moral prepričati svojo skwo in frenda, da s takšnim človekom ne morem sodelovati, ker mi bo razneslo bučo.

zato sem trava jogi. ker je programiranje celodnevni dogodek, ki se včasih vleče tudi skozi noč, nemalokrat pa še čez sanje.

vsak dan se učim programirati. še nikoli nisem pisal iste kode 2krat. moji spomini so ostri kakor klingice in žiletke. medtem ko moja skwo pridno pozablja vse kar je več kot tri minute nazaj, se jaz učim novih ukazov, ki obljubljajo, da bodo naredili nekaj hitreje ali bolje, kakor so stari ukazi prej.

bolj ali manj pa je vse vkup le lari fari. vključno z lari in fari, ki sta različna v le nekaj pikslih, ampak to opazujemo le mojstri ali po domače povedano trava jogiji.

kakšno vesolje pa je to, ki se samo sebe tlači v službah. vsaki dan.

še ko sem bil majhen mi ni in ni potegnilo. zdaj pa toliko manj. čemu hodijo v službo, ki jim ni všeč?

še ko sem bil majhen mi ni in ni potegnilo. zakaj obstaja orožje?

še ko sem bil majhen so me dali v šolo, da sem se vse lepo naučil. enkrat smo imeli vojake na obisku, da so nam pokazali, kako bi se naj streljalo. vse so nam razložili, vedno so vedeli kaj je prav in kaj ne. slepo sem jim verjel.

zdaj pa gledam s temi očkami, ki vse vidijo. in ni mi všeč, kar vidim?

sam sem si kriv. kaj sem pa šel v šolo. mar bi raje začel delat pri desetih, pa bi bil zdaj miljonar.

saj nisem tu zato, da ne bi mislil.

sprašujem se iz česa je zraslo telo.

a me niti ne zanima odgovor.

odgovarjam si lahko na vse sam. fantazija je neomejena.

zato, hočem teleport, ki deluje.

z plastikjunkcijo lahko zdaj premešamo izvečne količine prebrodnosti. blodnost je vedno bolj blurasta. skorajda ne vidiš več skorajšnjosti.

nato človek naredi javno razsvetljavo.

iz nje sevajo atatomični delci, ki prenašajo dogodke kratkih neuporabnosti, na vse mrtvece v tem bistrem kotičku vesoljstva, kjer ne teče voda in ne pojejo ptice in zvezde gledamo skozi morje tekočih kristalov.

vse se svetlika. vsepovsod so pikslni. javno razsvetljenje se je že zgodilo. davno.

sonce rabi semena, bit je.

mislim.

kaj je tvoja motivacija. kdo stoji za njo. zakaj to počneš iz dneva v dan.

zakaj se vračaš sem. saj tukaj ni ničesar, sploh pa ne tako kot je napisano v zastarelih knjigah.

popolnost je vedno prisotna.

a je to drogiranje?

knjige so neuporabne. zakaj bi jih bral. na spletu vse piše.

zamenjam roko s katero vozim miško in spregledam.

sledi intervju z enim izmed članov ekipe ruby::na::rails

rnr: zakaj programiraš ti?

član ekipe rnr: jst programiram zato, d bi enkrat nehu delat, v bistvu pa mi je tut fajn tuhtat z glavo.

kako prepoznaš nekoga, ki je brez občutka?

v starem bloku. zraven policistovega stanovanja. štirje pohajo in gledajo big braderja po širokopasovni povezavi.

zakaj obstajamo?

zakaj živimo?

svetloba med nami podira vse meje. ljudje so evforični. sedaj zaupajo celo majhnim podobam v škatlah.

meni, ki sem brez občutka, je pa vseeno, zakaj obstajam, zakaj živim. obkrožen z miljardami budal.

sem občutek kaplje, ki dežuje.

nisem ziher kdo vozi trip. goba ali človek. nisem ziher kdo halucinira. a sem to jaz?

jaz, ki sem se budalo, šel križat se za vas, medtem ko bi lahko zbral tudi kakšno manj groteskno sporočilo za svoje sinove.

ti pa ja. ti si zdaj na mestu mojem. ti si na tripu. in ti ga voziš. in tokrat smo križ že prerasli. in gobe pokakali. in travce skadili.

vesolje sploh ne obstaja, dokler ga gledaš. šele ko daš vesolju le ljubezen, zastonj, ti vrne tvoje vesolje. in to se zgodi neopazno. pravkar.

mojster: razen ta tu. zdaj. to je edina resničnost. in le ta je povsem tvoja. edinstvena. vsemogočna. vseprisotna tik pred čelom. odpuščaš si. Ti si Bit od svoje Mame. vsi glasovi, vseh ljudi na svetu, utišajo se, v glavi je prazno. sladek okus po tišini.

Bit: a res ni druge resničnosti, kot tista, ki jo ustvarja “novinar, požigalec človeške duše”, zdaj pa še “bloger, glasnik nove dobe”?

mojster: doba, je vedno ista. sanje se nadaljujejo. enkrat se bojo odprle oči, tudi meni.

Bit: Mama je moja hranilka. tata je njen služabnik. svet je pri miru.

mojster: človek z enim telesom, iz vseh nas si. sprosti se za nas, da bo dogodek uvida v lepoto življenja, dovršen skozi tebe, skozi bit vsega. tukaj in zdaj.

Bit: že spet. blodim po neobstoječem virtualnem osebnem vesolju, ki je zdaj le še delček sanj, jutri že ne bo več. zato še dobro, da je Mama vedno napisala resnico.

brez domačice, skanka in hašiša, lahko navadni smrtniki pozabijo na napredek. če ne bi bilo le teh, bi vsi programerji “popizdulirali”, zapustili suženjske dnevne džobe in enkrat za vselej programirali le še za sebe. ker pa še vedno radi potegnejo tu in tam kakšen puh in ga spustijo nazaj v nebesa, jih drži božja lenoba in zato še vedno delajo za vas. oni pišejo kodo vaše prihodnosti, 75% programerjev je high.

v vsakem zrnu spomina, se povsem naravno shranjuje vsa zgodovina. to je laž. še vedno ne veš nič o vesolju. tudi če jutri znanstvenik odpre teleport v prihodnost, zdaj je neuničljiv in le naš. lahko se mu približaš tukaj. sede pred ekranom. lahko odmisliš ekran. lahko odmisliš tega blogerja. lahko odmisliš srferja. lahko odmisliš vse za nazaj, kakor za naprej. ničesar ni več v spominu. spet sva le ti in jaz. otrok in računalnik.

prepričal sem Matevža, da mi je narekoval nekaj stavkov.

miha: “kolko pa si star ti? a maš kako cifro?”

matevž: “aa.”

matevž: “mihaaa. a mi lahko neki uštimaš. kako se uštima, da lahko igraš na enga plejerja?”

in sem uštimal.

da imam zdravilno roko, pa mi ni verjel. on pravi, da če te kaj boli, da gledaš televizijo in pozabiš, da te kaj boli. zelo neresno mu verjamem, saj včasih za računalnikom povsem pozabi, da ga tišči lulat. nemirno binglja z nogami, medtem ko se po sobi širijo zvoki strelov. na wece gre šele, ko ga vprašam zakaj je nemiren.

pravkar je zgruntal uporabne tipke za neko (zame) hiper-brezvezno igrico. vabi me na igro. hmm…

grem raje. tale otrok je nevaren.

šli smo po jajca. dobiš jih na robu vasi, kjer prebivata dve ženski. včasih sem šel tam mimo in bil žalosten, ko sem opazoval prizor. na dvorišču na steni je velika kletka in notri sta dve šoje. tokrat sem si ju pobliže pogledal. grizljal sem jabolko in šoji sta sedeli pri miru. ena je preskočila s palčke na palčko. malo sem povprašal babo, ki daje jajca.

“A bi utekle, če jima odprem kletko?”

“A, ne ne, ne bi znale letet.”

“Kako dolgo pa živijo?”

“Ne vem.”

“Aha. To bote še vidli! Hehe.”

“9 let so stare…”

dobila sva jih. deset jajc sem držal v desni roki, ko smo družno ugotovili, da se otrok nauči leteti, le če mu ata ali mama to dobro ali slabo razloži. padla je tudi zanimiva ideja, da bi kokoši začele leteti, šoje pa bi nesle jajca. še dobro, da ona hitro razpiha take projekte iz moje misleče glave.

korakala sva še naprej do krompirja. ta rase na njivi na hribčku. jajca sem skril za drevo ob cesti na sredi poti, da jih nisem nosil poleg. najina naloga je bila, prečekirati v kakšnem razmerju so ličinke koloradskega hrošča proti krompirjevim listom. trikrat sem ji moral ponoviti, kako bom doma opisal stanje krompirja. pred ploho sva se zatekla v sosedov skedenj in lahko sem se malo igral na traktorju onadva pa sta se mi smejala, kot da bi se jaz res vozil. malo sem tudi brnel in se delal, kot da se res res hitro peljem. hitro sem se naveličal traktorja in sem ji raje šel dvakrat odpet in zapet bluzo. dež je pojenjal, ko sem pritisnil svoj trebuh ob njenega.

ko sva se vračala proti skritim jajcom, sva najbrž pojedla več kot 42 gozdnih jagod. doma sem rumenjake porinil tašči v roke, ki je izgledala “distruta”. ravno zdaj, ko se je že umila in si oprala zobke, pa mi je z nasmejanim otroškim obrazkom zaželela:

“lahka nuoč”

pred nekaj dnevi mi je postalo jasno, da sem prišel na ta svet le zato, da se ozdravim. da sprevidim skozi meglo mrtvih strojev, mrzlih hiš, zaprašenih cest in gostih izpušnih plinov. da zaživim harmonijo in mir.

v njenem trebuhu zdaj raste otrok. vso noč se je premetavala, ker ji ni uspelo zaspati, saj so lunini cikli zdaj še posebej intimno povezani z njo. zgodaj zjutraj je postala zaspana. kljub temu se je morala nosečnica dvigniti iz postelje in se odpraviti na pregled v “zdravsteni dom”.

nima rada igel. na daleč se jih izogiba. tam jo bodo merili in “čekirali”, da ne bi bilo kaj narobe. čečkali bodo po papirčkih, zapisovali odčitke z aparatur, jo preluknjali vsaj enkrat in skenirali z ultrazvokom. vem, da ga otrok sliši.

jaz čutim svojega otroka. jaz čutim sebe. jaz čutim njo. tudi zdaj, ko ju ni ob meni.

pa kaj za satana, ali v tem vesolju noben več ne čuti? drznejo si. drznejo si, z mrtvimi čustvi in mrtvimi aparati, ki so jih sami izdelali.

njuno zdravje bi prepustili naravi. Zemlji, o bog! le zakaj so ljudje tako revni. zakaj so tako omejeni, pristranski in prestrašeni. zakaj? zakaj ne vidijo več? zakaj ne slišijo ptic? zakaj se ne radostijo, zakaj ne zapustijo služb in zaživijo v harmoniji?

vem. naučili so se od staršev. le ti jim lahko predajo višje znanje in ohranijo resnico, ki se rodi z otrokom. polno in čisto jo dojema le v prvih letih življenja. potem jo pokvarijo. z TV ekranom, z internetom, z igračami, z šolo. slepi učitelji, gluhi.

vsi smo otroci. vsi smo živi. vsi smo del in celota. rojeni nedolžno, brez predsodkov. brez misli daje otrok ljubezen staršem, družini in svetu.

vrniti se v rajske vrtove. Ženske opogumite se. vrnimo se v sožitje z naravo. ozdravimo se.

meni je napredna tehnologija všeč. a moj um se je razširil v naravi, ne za ekranom. lahko preživim brez te resnice tukaj.

hočem zdravega otroka. resnično hočem. le želeti si, ni dovolj. pogledal bom fotografijo iz maternice in se smejal.

Za časa srednje šole so me sošolci mariborčani med odmori zezali, niso razumeli vseh besed, ki sem jih znal izrečt. Za časa univerzitete so me po žurih zezali ljubljančani, niso razumeli vseh besed, ki sem jih izrekal.

Nikomur nisem zameril. Saj niso videli kdo so.

Zdaj razumem slovenske jezike. Iz prlekije sem prispel na primorsko. Sem me je pripeljalo srce. Tako takrat kot danes, še vedno nihče ne vidi, kaj si v resnici mislim o ljudeh, ki me nočejo razumeti, ko govorim po domače.

V sebi pa jočem, ker danes otroci “pizdijo, kurcajo in klejejo”, ne vidijo pravice in MIR so diplome, ki si jih delijo le še mrtvi.

Besede ostajajo pa iste. Trudim se. Govoriti. Prefinjeno, da me lahko zaštekajo še babilonci.

Slovenščina, o mati vseh jezikov. Toti prlek si ti.

Prleki se ne zezamo radi iz ljudi, raje pokamo vice na račun sebe. Ko prileze babilonska gospoda iz mesta vun na plano. Damo jim piti vina iz goric in jesti pečenko iz hleva. Klopotec poje nam nad hribčki grozdja vsako jesen. Sonce sije nam v srca.

Prlek razume vse. Dovolj mu je en pogled v oči.

Le smeh in solze za nerazumljenostjo. Bu!

Pravkar sem se spomnil. Naj bojo zblogbe. Če res na hitro prebereš, se sliši kot zgodbe.

Obenem sem se spomnil tega dogodka, ko pišem to zblogbo.

In potem še kako sem se že pred leti znebil televizijske škatle.

Takrat sem živel v glavnem mestu, kjer pobirajo kosovne odpadke. Tistega dne sem se vrnil iz službe z veliko odločnostjo, da popoldne preživim le še na zadet in omamljen način. Šlo mi je odlično, ko sem zapazil to veliko neuporabno škatlo, ki se je že vsaj pol leta ni nihče dotaknil. Ždela je visoko zgoraj na omari, zelo ogromna, vsa težka in zaprašena. Šinilo mi je. Odnesem jo na cesto, da jo odpeljejo. Od nekod sem izbrskal daljinca in se lotil premikanja gore. Podstavil sem si stol, da sem jo lažje zagrabil. Do tedaj nisem vedel, da jo bo težje spravljati dol. Spodaj je postala bolj ubogljiva, zato sem jo s hitrimi koraki in napetimi rokami zanesel proti vratom. Tam sem šele zadihal. Čakal me je še odcep do ceste, dobrih dvajset korakov. Seveda mi je uspelo. Prislonil sem jo do žive ograje in položil daljinca nanjo. Za trenutek sem si ogledal sceno nato pa stopil nazaj do vrat, da bi še enkrat zadnjič od daleč pogledal teve. V tem trenutku sta na nasprotni strani parkirala dva tipa. Skladno sta izskočila, pretekla cesto, postala za trenutek ob aparatu (eden si je zataknil daljinca v žep), zagrabila z močnimi prijemi in že sta jo cvrla po ulici v velikem oblaku izpušnega dima.

Zanimivo, sem si rekel in odšel zvit še enega.